Propilenglikol je običajen diol; izraz se na splošno nanaša na 1,2-propilen glikol, ki ima molekulsko formulo C3H₈O₂ in relativno molekulsko maso 76,09. Pri sobni temperaturi je brezbarvna, prozorna, viskozna tekočina, ki je higroskopna in se meša z različnimi topili, kot sta voda in etanol. Njegova gostota je-odvisna od temperature-približno 1,036 g/cm³ pri 20 stopinjah, zaradi česar je gostota pogosto uporabljen osnovni fizikalni parameter v eksperimentalni formulaciji in industrijski proizvodnji.
Gostota propilen glikola ni fiksna vrednost; njegova prostornina in gostota se spreminjata kot odziv na temperaturna nihanja. Običajno se z dvigom temperature tekočina razširi, kar povzroči zmanjšanje gostote. Zato je pri uporabi volumetričnih metod za natančno tehtanje ali formulacijo pomembno določiti temperaturne pogoje v času merjenja. Za-laboratorijske pripravke majhnega obsega se lahko za neposredno tehtanje uporabi elektronska tehtnica; v industrijski proizvodnji je mogoče ustrezno prilagoditi pretvorbo prostornine-v-maso glede na dejansko temperaturo.
V praktičnih aplikacijah se gostota propilen glikola uporablja predvsem za izračun materiala in nadzor procesa. Maso lahko izpeljemo iz prostornine z uporabo razmerja m=ρV. Na primer, 100 ml propilen glikola pri 20 stopinjah ima maso približno 103,6 g. Pri poskusih, ki zahtevajo specifična molska razmerja, lahko pretvorba prostornine tekočine v maso prek gostote-in kasnejši izračun količine snovi na podlagi relativne molekulske mase-poveča natančnost razmerij surovin.
Na praktično uporabo vplivajo tudi parametri, kot so čistost, vsebnost vode in viskoznost. To je še posebej pomembno pri sintezi polimernih materialov, kot so poliestri in poliuretani, kjer propilenglikol služi kot reaktant, topilo ali pomožna komponenta; njegova čistost in vsebnost vlage lahko vplivata na reakcijski proces. Posledično je treba pri izvajanju poskusov ali industrijski proizvodnji izbrati ustrezno stopnjo propilen glikola za specifično uporabo in izvesti izračune materiala na podlagi dejanskih temperatur in specifikacij izdelka, da se zagotovi stabilnost formulacije in reakcijskih procesov.