Testiranje sebacinske kisline se izvaja predvsem za oceno čistosti in sestave surovine ter za preverjanje njene primernosti za nadaljnje proizvodne procese. Skupni parametri testiranja vključujejo videz, čistost, kislinsko vrednost, vsebnost vlage, tališče in ravni ustreznih nečistoč. Med temi je čistost ključni pokazatelj kakovosti. Ker je sebacinska kislina dikarboksilna kislina, lahko njene karboksilne skupine analiziramo s titracijo; standardna alkalna raztopina nevtralizira karboksilne skupine v vzorcu, kar omogoča izračun kislinske vrednosti na podlagi porabljenega volumna titranta, skupaj z drugimi analitskimi metodami za oceno kakovosti izdelka.
V laboratoriju je kislinsko{0}}titracija standardna metoda za določanje kislinskega števila. Natančno odtehtan vzorec sebacinske kisline raztopimo v ustreznem topilu, dodamo ustrezen indikator in raztopino titriramo s standardno raztopino kalijevega hidroksida (ali druge alkalije) znane koncentracije. Ko je dosežena določena končna točka, se zabeleži količina porabljene standardne raztopine in izračuna kislinska vrednost z uporabo mase vzorca in koncentracije titranta. Medtem ko je ta metoda razmeroma enostavna in primerna za rutinsko kontrolo kakovosti med proizvodnjo, je treba med dejanskim testiranjem paziti, da zagotovimo popolno raztapljanje vzorca in natančno določitev končne točke titracije, da zmanjšamo merilne napake.
Poleg določanja kislinskega števila je mogoče uporabiti kromatografske metode za analizo čistosti in vsebnosti organskih nečistoč sebacinske kisline. Plinska kromatografija (GC) ali tekočinska kromatografija visoke-zmogljivosti (HPLC) loči sebacinsko kislino in njene nečistoče na podlagi njihovega zadrževalnega obnašanja v kromatografski koloni, kar omogoča analizo sestave vzorca prek podatkov, kot je površina vrha. Za stopnje sebacinske kisline, ki zahtevajo visoko čistost, kromatografska analiza zagotavlja jasnejšo sliko ravni glavne komponente v primerjavi z nečistočami. Ustrezne kromatografske pogoje je treba izbrati na podlagi lastnosti vzorca, za kvalitativno in kvantitativno analizo pa je treba uporabiti ustrezne referenčne standarde.
Določitev tališča in spektroskopska analiza sta tudi pogosto uporabljeni dodatni metodi za ocenjevanje kakovosti sebacinske kisline. Sebacinska kislina ima razmeroma dobro-definirano območje tališča; merjenje tališča pomaga zaznati prisotnost pomembnih nečistoč. Medtem lahko infrardeča (IR) spektroskopija potrdi kemijsko strukturo z identifikacijo značilnih absorpcijskih vrhov, povezanih s funkcionalnimi skupinami, kot so karboksilne in metilenske skupine. Za vzorce, ki zahtevajo celovit nadzor kakovosti, je mogoče kombinirati metode, kot so titracija, kromatografija, določanje tališča in infrardeča spektroskopija, da se oceni čistost in struktura sebacinske kisline z različnih vidikov, s čimer se zagotovi, da surovina izpolnjuje zahteve za proizvodnjo poliestrov, poliuretanov in drugih polimernih materialov.