Tehnične specifikacije za polikaprolaktondiol vključujejo predvsem molekulsko maso, hidroksilno število, kislinsko število, viskoznost, vsebnost vlage in tališče. Med temi sta zlasti pomembna parametra molekulska masa in hidroksilna vrednost. Spremembe v molekulski masi povzročijo razlike v končni vsebnosti hidroksila; na splošno, ko se molekulska masa poveča, se število hidroksilnih skupin na enoto mase zmanjša, kar vodi do nižje vrednosti hidroksila. Hkrati podaljšanje molekulskih verig običajno povzroči povečano viskoznost izdelka. Zato je treba v praktičnih aplikacijah izdelek z ustrezno molekulsko maso izbrati na podlagi zahtev, kot so želena trdota, elastičnost in hitrost reakcije poliuretanskega materiala.
Hidroksilna vrednost odraža vsebnost aktivnih hidroksilnih skupin v polikaprolaktondiolu in služi kot ključna osnova za izračun odmerka izocianata v poliuretanskih formulacijah. Izdelki z višjimi hidroksilnimi vrednostmi vsebujejo večje število hidroksilnih skupin, kar zagotavlja več reaktivnih mest za določeno maso, medtem ko polikaprolakton dioli z višjimi molekulskimi masami običajno kažejo nižje hidroksilne vrednosti. V dejanski proizvodnji morajo izračuni formulacije temeljiti na izmerjeni hidroksilni vrednosti; sicer lahko pride do neravnovesij v razmerju med izocianatom-in-hidroksilom, kar vpliva na molekularno strukturo poliuretana in končno zmogljivost.
Kislinsko število in vsebnost vlage sta prav tako kritična parametra pri kontroli kakovosti polikaprolaktondiola. Kislinsko število označuje predvsem vsebnost kislih snovi in sorodnih stranskih -produktov; previsoka vrednost kisline lahko negativno vpliva na reakcijo sinteze poliuretana. Vsebnost vlage mora biti tudi strogo nadzorovana, saj voda reagira z izocianati, da proizvede ogljikov dioksid, kar lahko povzroči nastanek mehurčkov ali ogrozi notranjo strukturo materiala med pripravo poliuretana. Zato so pri proizvodnji, skladiščenju in uporabi polikaprolakton diola nujni ukrepi za zaščito pred vlago, poleg rednega spremljanja kislinskega števila in vsebnosti vlage.
Tehnične specifikacije se med različnimi stopnjami polikaprolaktondiola močno razlikujejo. Običajni izdelki obsegajo razpon molekulske mase od približno 400 do 3000 g/mol in obseg hidroksilnih vrednosti od približno 37 do 280 mg KOH/g, pri čemer na specifične vrednosti vplivajo proizvodni procesi in struktura izdelka. Viskoznost in tališče prav tako nihata z molekulsko maso in stopnjo kristaliničnosti; zato ena sama fiksna vrednost ne more služiti kot univerzalni standard za vse izdelke. Zato se je med dejansko izbiro treba posvetovati s specifičnim razredom izdelka in tehničnimi specifikacijami, da bi izčrpno primerjali parametre, kot so molekulska masa, hidroksilno število, kislinsko število, viskoznost in vsebnost vlage, s čimer bi izbrali polikaprolakton diol, ki je združljiv s kasnejšim proizvodnim procesom poliuretana.